Na Krn smo se v zimskem času že večkrat odpravili, vendar smučal z njega še nisem. Ideja za turni smuk s Krna je zorela kar nekaj časa, na koncu pa je odločitev padla na isti dan, kot se je vzpon oziroma turni smuk s Krna dejansko zgodil. Dan se je v aprilu že toliko podaljšal, da je možen popoldanski vzpon in spust – seveda, če greš iz službe 2h prej kot običajno :).
Vreme ni obetalo nič dobrega. V četrtek je bilo še povsem jasno, tudi v petek zjutraj je bilo lepo, za popoldne pa so bile že napovedane pooblačitve. Še posebej na zahodu. Sploh za Krn je značilno, da še ob lepi napovedi zna postreči z meglo na vrhu.
Druga stvar, ki prav tako ni govorila v prid turnemu spustu iz Krna je ta, da se sneg začne precej visoko, saj je planina Kuhinja od koder smo nameravali štartati, na južni strani in sneg zelo hitro pobira. Do začetka snežne odeje je približno eno uro hoje.
Odločali smo se med centralno grapo v Begunjščici in spustu po Šentanskem plazu ter med Krnom. Na koncu je vendarle zmagal Krn, saj je bil za Karavanke napovedan kar močan veter (do 45km/h). Čeprav je snežna odeja na severni strani Begunjščice precej bolj bogata kot pa na južnih pobočjih Krna. Napoved vetra za Krn je bila samo okoli 15 km/h.
Krn se je zavil v meglo
Ko smo parkirali na planini Kuhinja je bila ura okoli pol dveh. Pogled proti vrhu ni bil prav obetaven, saj se je na višini okoli 1700m začela megla. Odločili smo se, da proti vrhu krenemo po eni izmed grap in na vrhu grape – če bo vidljivost preslaba – obrnemo in sestopimo peš oziroma poskušamo grapo presmučati.
O novem snegu, ki je padel v torek 6.4. ni bilo spodaj ne duha ne sluha, saj ga je že pobralo. Smuči in cepine smo si oprtali na pohodniške nahrbtnike in krenili proti eni izmed grap, nekje v sredini, ki je imela še največ snega.
Sneg v grapi je bil super. Ne pretrdo in ne premehko. Ob straneh pa je bil novi sneg, ki bo super za spust. Na vrhu grape se je ravno v trenutku, ko smo izstopili, megla razkadila in Krn nas je povabil naprej. Po približno pol ure nadaljnje hoje, pa se je spet zaprlo.
Za trenutek smo se ustavili in razmišljali kaj storiti. Padla je odločitev, da gremo naprej in če bo vidljivost res slaba, sestopimo peš s smučmi na nahrbtnikih. V pomoč so nam bile smučine predhodnih smučarjev in tako smo se kmalu znašli na vrhu. Kakšnih lepih razgledov ni bilo – veter pa tako kot je bilo napovedano – zelo šibek. Naredili smo nekaj fotografij in se spustili do lepo urejenega bivaka v Gomiščkovem zavetišču pod Krnom, kjer smo se malo okrepčali in sklenili, da počakamo, če se bo megla vendarle razkadila.
Turni smuk s Krna - spust v dolino
Hitro smo ugotovili, da nadaljnje čakanje ne bi imelo smisla. Zapustili smo bivak in se odločili, da si kar takoj nadenemo smuči in s pomočjo “backtrack -a” na uri poskušamo odsmučati in najti grapo po kateri smo prišli.
Kot ponavadi, se je spet (pri vseh treh) zgodilo, da smo v trenutku, ko so bile že vse kože pospravljene in cepini nazaj na nahrbtnikih, ugotovili, da so dereze ostale na pancarjih. Torej spet nahrbtnike dol in pospraviti dereze.
Sneg za smučanje je bil res super. Ravno prav trd. Če ne bi bilo megle bi bilo popolno. Brez težav smo našli grapo in jo brez večjih težav presmučali. V veliko pomoč nam je bil novozapadli sneg, ki je zmanjšal nevarnost v primeru padca. Zase si upam trditi, da če bi bila pomrznjena se je ne bi upal lotiti.
Sledil je rodeo po zaplatah snega in mižanje ob vožnji čez kamenje, ki se skriva v plazovinah. Na koncu pa vseeno zelo lep dan, čeprav turni smuk s Krna z napako – meglo.