Kot je bilo rečeno, bomo med aktualne zapise, o gorskih pustolovščinah, vsake toliko opisali tudi kakšen pohod iz preteklih let. Namreč čas in vreme ne dopuščata pohajkovanja vsak vikend, čeprav si tega še tako želimo. V preteklosti se je gorskih avantur nabralo veliko, ampak zapisi o tem niso nastajali. Tudi Krn je gora, ki sem jo v preteklosti velikokrat obiskal, ampak pozimi šele enkrat. Smučal iz nje pa nisem še nikoli.
Krn je visok 2244 ndmv in je najvišji dvatisočak v Krnskem pogorju (1). Najhitreje je dostopen iz južne strani, kjer nanj vodi pot iz planine Kuhinje. Za vzpon iz planine Kuhinja direktno na Krn bomo rabili 3h. Možna je tudi varianta mimo jezera v Lužnici čez Batognico na sedlo in nato na Krn, ki je precej daljša, ampak tudi veliko lepša. Na severno stran je z vrha vidno prelepo krnsko jezero, do katerega se lahko povzpnemo iz Lepene. Zahodna stran pa je prepadna, saj v njej kraljuje mogočna stena. Preko nje vodi atraktivna pot Silva Korena z izhodiščem v Drežnici.

Z vrha se nam razgledi razprostirajo na Matajur, Kaninsko pogorje, Montaž, Jadransko morje, Jalovec, Mangart, Triglav, Bohinjske gore. Gomiščkovo zavetišče pod vrhom Krna je odprto poleti, pozimi pa je na voljo zimska soba.
Decembrski dnevi 2019 med božičem in in novim letom so bili kot nalašč za obiskovanje gora, saj je bilo vreme res lepo, sneg pa povsem preobražen. Skupaj s Sašom in Miranom smo dolgo izbirali kam bi se podali in na koncu izbrali Krn. Štartali bomo v kuhinji in sproti poskušali najti kakšno grapo po kateri se bomo povzpeli. Vrnili bi se po letni poti.
Ker so dnevi v decembru najkrajši, smo štartali zgodaj. Na parkirišču planine Kuhinja smo bili edini. Presenečeni smo bili kako malo snega je ostalo na južni strani Krna. Namreč za Krn je značilno, da ob toplih dnevih sneg izredno hitro pobira, saj je celotna južna stran izpostavljena soncu. Kopno je bilo nekje do planine Zaslap, tako da smučanje ne bo prišlo v poštev.
Nadeli smo si torej nahrbtnike in jo ucvrli po betonski cesti, ki pelje iz planine Kuhinja na planino Zaslap. Ker je bilo kopno, smo napredovali hitro. Ko smo prišli do snežne meje, je bila ta zaradi visokih temperatur, ki tudi ponoči niso padle pod ničlo, povsem zmehčan. Pogledovali smo v desno navzgor ter iskali grapo, ki je najbolj zalita. Prvotno smo nameravali kar na sedlo med Batognico in Krnom, ampak zaradi nepoznavanja terena smo to misel opustili. Na poti bi se lahko znašli pred kakšnim skokom, za kar pa nismo imeli opreme.
Kmalu smo se usmerili desno in našli grapo po kateri se bomo povzpeli na vrhnjo “planko” Krna. Sneg v grapi je končno postajal bolj trd in lahko smo si nadeli dereze, čeprav tudi na tem mestu še niso bile nujno potrebne. Povsem druga zgodba pa je bila po izstopu iz grape na pobočje, ki desno od Gomiščkovega zavetišča vodi proti vrhu Krna. Zaradi vetra je bil sneg v tem delu trd kot beton, zato je bila hoja s cepini in derezami prava poslastica.

Vreme je bilo lepo, ne preveč vetrovno pa tudi ne povsem jasno. Prav oblaki in zanimive barve, ki so prihajale skoznje, so dajale nebu nad Krnom pravo čarobnost. Ko smo prispeli na vrh, smo si vzeli nekaj minut za razglede in fotografiranje značilne opasti, ki Krn zmeraj krasi v smeri proti severu. Kmalu je začelo preveč zebsti, da bi še ostali na vrhu, zato smo se spustili do zavetišča, kjer smo v zimski sobi pomalicali in se okrepčali.
Spust smo izvedli po letni poti in se vrnili na planino Kuhinja. Pot nam je vzela dobrih šest ur. Čudovit dan, čudovita družba in čudovite razmere. Več pa v galeriji.