Krn po poti Silva Korena je čudoviti pristop na goro z zahodne strani. Krn je čudovita gora z izrazito obliko, ki se nahaja na skrajnem jugozahodnem delu julijskih alp. Omenjen pristop z zahodne strani tudi v poletnih mesecih v dopoldanskem času poteka v celoti po senci. To je popolno nasprotje najbolj priljubljenemu pristopu s planine Kuhinja, ki poteka po soncu. Če se na Krn podate po poti Silva Korena, je izhodišče vas Drežnica nad Kobaridom.

Dostop in izhodišče

Če bi se na Krn odpravljal sam, bi si za izhodišče izbral planino Kuhinja in se vzpel preko Rdečega roba in jezera v Lužnici na Batognico ter nato preko Krnske škrbine do vrha. Batognica me je nazadnje videla pozimi, zato sem jo nekako želel obiskati, pa tudi omenjena pot je zelo lepa.

V zadnjem hipu se mi je pridružil še kolega Peter, zato sva si bila enotna, da se po dolgem času lahko odpraviva na Krn po poti Silva Korena, saj sva oba ljubitelja zavarovanih plezalnih poti. Po vrhu vsega je omenjena pot res zelo lepa in ima malo obiska. Tako naj tudi ostane.

Do izhodišča se pripeljemo tako, da v Kobaridu sledimo oznakam za Drežnico in kamp Koren. Zapeljemo se čez most čez reko Sočo in nato nadaljujemo še slabih 6 kilometrov do vasi Drežnica, kjer parkiramo na parkirišču ob osnovni šoli.

• Izhodišče: Drežnica pri Kobaridu. Do izhodišča se pripeljemo tako, da v Kobaridu sledimo oznakam za Drežnico in kamp Koren. Zapeljemo se čez most čez reko Sočo in nato nadaljujemo še slabih 6 kilometrov do vasi Drežnica, kjer parkiramo na parkirišču ob osnovni šoli.
• Čas hoje: Markirano v Drežnici 4h, Na hribi.net 5h, midva sva skupaj s postanki rabila cca 3 h
• Višinska razlika: 1300m.
• Zahtevnost: Zelo zahtevna pot. Ena najlepših zavarovalnih plezalnih poti v Sloveniji. Zelo malo obiskana.
• Oprema: Čelada, SVK, Pas. V zgodnjem poletju je ob vstopu v plezalni del snežišče, zato je priporočljiv cepin.

Drežnica – Bivak na Črniku

Na tem mestu se začnejo tudi oznake za Krn. Na lesenem smerokazu pri kapelici je napis “Na Krn” 4h, kar označuje, da bo najin vzpon trajal približno 4h. Na strani hribi.net je omenjena pot označena celo s časovnico 5h. Nadaljujeva po markacijah v gozd in kmalu doseževa ogromen pašnik oziroma planino, katere ime nama ni poznano. Na planini se pase ogromno ovc in koz, midva pa slediva markacijam in prečiva planino.

Na vrhu planine sva stopila pot, ki je kar lepo urejena in se po njej da celo pripeljati. Po pogovorih z domačini v Drežnici sva izvedela, da pot pripelje iz Drežniških Ravn. Po nadaljnjih petih minutah hoje prispeva na razcep, ki ločuje »normalni« in zahtevni pristop. Kreneva na levo pot, ki je označena kot »zelo zahtevna«.

Pot v nadaljevanju poteka skozi gozd, ki še dodatno ohranja hladno okolico. Do bivaka hodiva približno eno uro. Pri bivaku malo zadihava in pokukava v notranjost ter nadaljujeva levo. Pot se kot jara kača vleče po gozdu,  dokler končno ne dosežemo mesta, kjer je ponavadi še zgodaj poleti sneg. Tokrat je bilo snežišče že zelo majhno in ga ni bilo potrebno obhoditi.

Krn po poti Silva Korena [Plezalni del]

Pred vstopom v steno sva si nadela plezalne pasove, samovarovalni komplet pa je tokrat ostal v nahrbtniku. Po kratkem okrepčilu sva nadaljevala vzpon ob jeklenicah. Jeklenice naju spremljajo približno 15 minut, nato pa se svet nekoliko položi in nekaj časa hodiva po terenu, kjer sicer ni več varoval, ampak pazljivost ni odveč, saj je pot nekoliko krušljiva.

Neznani leteči predmet?

Prav v tem delu se nama je pripetilo nekaj zelo nenavadnega, kar naju je – no vsaj mene – kar precej prestrašilo. Kar naenkrat se je namreč nad nama zaslišal čuden in glasen zvok. Oba sva najprej pomislila na skalni podor, saj je bil zvok precej glasen. Nato pa sva zagledala črn predmet, ki je poletel nad najinima glavama in naprej v dolino. Bil je nekakšen dron ali pa kakšna izpeljanka, ki je z veliko hitrostjo letel mimo, vendar je bil brez propelerjev. Po presenečenju sva kmalu nekaj časa rabila, da sva prišla k sebi in nadaljevala proti vrhu.

Višje pot zavije v desno in v pomoč so nam spet skobe in jeklenice. Kmalu zagledava leseni smerokaz, ki označuje pot Silva Korena in pa Zahodno Drežniško smer.

Lahko bi bila kakšna jeklenica več

Izbereva Krn po poti Silva Korena. Del poti od razpotja proti vpisni skrinjici je bil vsaj zame najbolj zoprn. Travnat teren pod katerim je prepad mi ni prav nič všeč. Še posebej, če ni varoval – jeklenic, ki bi dajale občutek varnosti. Zanesti se je potrebno samo na svoj korak in zbranost ter čim manj gledati navzdol. Nekaj podobnega sem lani doživel pod malim Koritniškim Mangartom, ko smo delali prečenje z Jalovca na Mangart.

Malo obiska

Skrinjica za vpisno knjigo je prazna, zato pohitiva naprej. Poplezavanje od tu naprej je prava poslastica. Za piko na i poskrbita še dve lestvi, ki nama pomagata, da premagava dva skalna skoka. Po  drugi lestvi naju do Gomiščkovega zavetišča na Krnu loči le še kakšnih 5 min.

Do koče sva rabila 3h ne pretirano hitre hoje z vsemi postanki. Na poti nisva srečala nikogar. Skočiva še na vrh Krna in uživava v brezvetrju ter lepih razgledih proti Jalovcu in Mangartu, Triglavu, Batognici, Kobariškemu stolu, Matajurju…

Pri koči na kratko pokramljava z oskrbnikom, spijeva pivo ter se vrneva v dolino. Pri povratku sva z nahrbtnikov spet vzela podne palice, saj je spust kar dolg. Približno 45 min hodiva po isti poti, kakor, če bi se vračala proti planini Kuhinja, nato pa na označenem razpotju zavijeva desno. Proti Drežnici. Na tej strani je seveda precej bolj vroče kakor na zahodni pa tudi vročinski valj ne popušča.

Kjer je volja je tudi moč [Naš poklon]

Pri vračanju sva srečala še skupino slepih planincev, ki hodijo po Slovenski planinski poti, oziroma transverzali. Seveda so vredni vsega občudovanja in spoštovanja. Na tej spletni strani lahko najdete več informacij. SPP je še za nas, ki dobro vidimo precej velik zalogaj. V pomoč so jim vodniki, ki jim pomagajo pri teh podvigih.

Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti – SSP po SPP

Slepi in slabovidni pohodniki osvajajo vrhove na Slovenski planinski poti. Namen prostovoljskega projekta je omogočiti slepim in slabovidnim doživetje gora. Tudi slepim in slabovidnim je planinstvo blizu kot način življenja.

Ja Krn je gora, ki je glede vremena kar muhasta. Tokrat naju je sprejela in to po najtežjem označenem pristopu. Po poti Silva Korena.