Z Jalovca na Mangart je izredno dolga, fizično zahtevna, samotna in zelo lepa tura. O njej smo že večkrat razmišljali , ampak je vedno prišlo nekaj vmes. Tokrat pa se je končno vse poklopilo. Čeprav nas je bilo na začetku več, smo na koncu ostali trije, ki smo nekako našli čas in se popoldne odpravili proti Bovcu. Tokrat smo turo začeli malo drugače. Parkirali smo kar v Bovcu in se s turističnim avtobusom, ki Bovec povezuje z Vršičem in Kranjsko Goro, zapeljali do odcepa za izvir reke Soče.

• Izhodišče: Koča pri izviru Soče (Nočitev v zavetišču pod Špičkom)
• Čas hoje: Prvi dan 2h do zavetišča. Drugi dan do vrha Jalovca 2h. Z Jalovca na Mangart – preko Kotovega sedla in Loške Koritnice ter sestop na Mangartsko sedlo – 6h.
• Višinska razlika: 1. dan 1220m / 5,5km. 2. dan 1800m / 11 km.
• Kdaj: V poznem poletju. Julij, avgust, september.
• Zahtevnost: Zelo zahtevno. Tako po dolžini kot z vmesnimi nevarnimi odseki

Izhodišče

Avtobus je zelo počasen, saj je poln tujih turistov, ki vstopajo in izstopajo pri vsaki turistični znamenitosti in avtokampu. Poleg tega mora voznik vsakemu posebej izstavljati račune. Do odcepa smo z avtobusom potrebovali skoraj 50 minut.

Nato smo krenili po asfaltni cesti proti koči pri izviru reke Soče, kjer smo spili kavo in poklepetali s prijazno oskrbnico, ki je s sezono sicer zadovoljna, ampak “delat je treba”. Okoli 17h smo krenili proti parkirišču, kjer se ponavadi parkira, če smo namenjeni proti zavetišču pod Špičkom, na Bavški grintovec ali na Jalovec čez Jalovško škrbino. Do samega parkirišča smo s ceste, ki vodi na Vršič, kjer nas je odložil avtobus, potrebovali 30 min.

Tempo je bil kar hiter in že po eni uri hoje smo se dvignili nad gozdno mejo, kjer smo ugledali plehnato konstrukcijo zavetišča pod Špičkom. Malo smo se nadihali in v bližini opazovali mladega svizca. Po slabih dveh urah smo bili pri zavetišču. Ura je bila nekaj čez 19h, tako da naglavne svetilke nismo potrebovali.

Zavetišče pod Špičkom [In prijazno osebje]

Oskrbnica je bila zelo prijazna, koča pa presenetljivo prazna. Čeprav je 20. avgust višek hribovske sezone, pa je ta prelepi del Julijskih alp vseeno precej manj obiskan od najbolj obleganih točk. Pred kočo se preoblečemo in osebje nam pripravi odlično večerjo. Glede na najbolj “popularne” in zelo precenjene koče, lahko tako postrežbi kot okusu ter domačnosti v zavetišču pod Špičkom dam čisto desetko. Po taki večerji nam tudi spanje na skupnih ležiščih ni delalo težav.

Tudi glede zajtrka ni bilo problema. Odrinili smo zelo zgodaj in oskrbnica je samo zaradi nas vstala prej in nam pripravila odličen zajtrk. Če poješ tak zajtrk, je dan lepši in hoja lažja. Malo smo še pokramljali z ostalimi planinci, ki so prenočevali v koči. V glavnem so se vsi odpravljali na Jalovec. Ko smo jim omenili, da gremo z Jalovca na Mangart, so kar nekoliko debelo pogledali. V bistvu še sami nismo vedeli, da je ta pot res tako dolga, zahtevna in samotna. Zanašali smo se na naš tempo in si mislili, da bomo čas (8h od zavetišča) precej skrajšali. Pa ga nismo.

Jalovec [In čudoviti razgledi]

Drugi dan smo s hojo pričeli ob 6h uri. Od koče proti melišču smo občudovali verze na skalah, katerih avtor je legendarni France Ciuha. Nekoliko so obledeli, ampak še vedno lepo vidni. Oznake “1” poleg markacij nam povedo, da je to tudi Slovenska planinska pot. Do razcepa proti Jalovški škrbini in Ozebnika se pot kar vleče. Ko pa smo bili enkrat na grebenu, tudi vrh ni bil več daleč. Vreme je bilo popolno in tudi naš naslednji cilj – Mangart je bil kot na dlani. Z Jalovca na Mangart – ali nam bo uspelo? Izgleda zelo blizu.

Na vrhu smo naredili nekaj fotografij in se kmalu odpravili dalje. Najprej smo se vrnili po isti poti do razcepa za Kotovo sedlo, kjer smo krenili desno. Pot je tukaj precej neprijetna, polna grušča in naloženega kamenja. Ko smo po dobre pol ure hoje zagledali Kotovo sedlo, se je na grebenu, ki povezuje Mangart in Jalovec prikazal tudi rdeči bivak Alberto Bussettini. Ker nobeden ni točno preštudiral poti, smo bili prepričani, da nas bo pot vodila mimo tega bivaka.

S Kotovega sedla je bil tudi pogled nazaj proti Jalovcu veličasten. Počasi so se tudi že začele pojavljati meglice. Upajmo, da bo vreme zdržalo. Na Kotovem sedlu so nam pogledi uhajali proti mogočnemu grebenu, ki preko hude Škrbine in malega Koritniškega Mangarta vodi na naš cilj Mangart. Oznaka na tabli proti Mangartu kaže 5h. Ker smo do Kotovega sedla z vrha potrebovali 1h, to pomeni, da je z Jalovca na Mangart skupaj hoje 6h. Upali smo, da je vseeno nekaj manj.

Loška Koritnica in vzpon nazaj na greben

S Kotovega sedla smo krenili levo navzdol proti Loški koritnici. Pot tukaj ni prav nič lepa. Na poti je veliko skal in drobirja. Vse se premika, nekaj je pravega melišča. Potrebna je previdnost. Levo lahko ves čas občudujemo mogočno zahodno steno Jalovca, ki se navpično spušča proti Loški Koritnici. Spust je dolg in dobro smo vedeli, da nas bo to drago staloMangart je celo nekoliko višji kot Jalovec, mi pa izgubljamo dragocene višinske metre. Na višini cca 1700 m, se pot končno obrne nazaj navzgor. Izgubili smo skoraj 1000 višincev. Še posebej je bilo težavno za kolega, ki so mu delale preglavice pohodne palice. Pokvaril se je mehanizem zaklepanja, zato jih je lahko samo še pospravil v pohodniški nahrbtnik.

Naprej nas oznaka na skali usmeri navzgor po melišču. Sledimo oznakam, čeprav izgleda, da ni naravnega prehoda na travnato pobočje. Višje na melišču opazimo tudi možic, ki kaže pot naravnost navzgor proti bivaku Alberto Bussettini (bivak Tarvisio). Šele tukaj smo spoznali, da nas pot ne bo vodila mimo bivaka, ampak bolj levo. To po svoje ni nič slabega, saj bo vzpon nekoliko manj strm. Oznake nas vodijo levo na travnati teren pod grebenom. V pomoč nam je nekaj jeklenic. V grapi vidimo ostanke ogromnega plazu, pod katerim je še vedno velika količina snega. Nad nami uživa trop gamsov.

Pot nas nadalje vodi po strmih travnatih pobočjih in postane bolj udobna. Paziti je potrebno le na kamenje, ki se tako hitro sproži. Na poti je veliko planik. Odločimo se, da vsaj za nekaj trenutkov uživamo v divjini in samoti tega prelepega dela alp in se zleknemo v zeleno preprogo.

Megle nad Magartom nas priganjajo in moramo naprej, saj je pot še dolga. Prečimo po stezi v desno in končno dosežemo Hudo škrbino. Pogled na severno stran ponuja prelepa Belopeška jezera globoko pod nami. Dosegli smo višino 2350 m. Pot se skoraj vertikalno spusti. V pomoč so nam skobe in jeklenice. Potrebna je moč v rokah. Tudi plezalni pas in samovarovalni komplet ne bi bila odveč. Spustimo se za cca 100 m in prečimo naravni skalni tunelček, v katerem se je potrebno skloniti, da ga lažje prehodimo.

Sledil je – vsaj zame – najtežji del poti. Izredno strmo travnato pobočje, ki je zelo izpostavljeno. Napake tukaj ne pridejo v poštev. Varoval ni. V tem delu smo tudi že prišli v kar gosto meglo, vendar pa je bila vsaj trava suha. Sam sem se z obema rokama prijemal za šope trave. Vmes so tudi koprive. Utrujenost naredi svoje in človek začne razmišljati – kaj pa če gre kaj narobe. Hvala bogu je bil tudi ta zoprn del končno za nami in ugledali smo mejnik med Slovenijo in Italijo, ki stoji tik pred priključkom na Italijansko pot, ki vodi iz Magratskega sedla na Mangart.

Z Jalovca na Mangart – Uspelo nam je

Ko smo se priključili omenjeni markirani poti po Italijanski strani na Mangart, je bilo samote seveda konec. Trume ljudi se valijo s sedla na ta res veličasten vrh. Nekateri tudi z Belopeških jezer mimo bivaka Nogara po ferati ali pa po “via normale”. Šele, ko se na Mangart povzpneš z Belopeških jezer ali iz Loške koritnice, spoznaš kako veličastna je ta gora, ki so jo s cesto na sedlo kar malo razvrednotili.

Sledil je samo še spust po italijanski poti nazaj na Mangartsko sedlo in do koče. Prehranska dopolnila, ki jih je dobro imeti s seboj na tako dolgih turah so pošla, zato je v koči sledilo okrepčilo in seveda analiza ture.

Zaključek

Pot z Jalovca na Mangart je zelo zahtevna. Verjetno najtežja tura, ki sem jo opravil v enem dnevu. Izredno samotna in odmaknjena pot. Vesel sem, da smo jo prehodili, vendar se sam ravno zaradi strmih travnatih pobočjih, ki mi vzbujajo nelagodje, tja verjetno ne bom vračal. Baje pa, da je možna varianta tudi brez spusta v Loško Koritnico – Nov izziv? Mogoče. Nikoli ne reci nikoli.