Porezen Ratitovec in Blegoš v enem dnevu. Gorski tekači se bodo seveda samo nasmehnili in zamahnili z roko. Za nas navadne pohodnike pa je taka tura kar zahtevna. Dolžina poti nekaj manj kot 50 km ter 3000 višinskih metrov razlike ni ravno mačji kašelj.

Ko pokličem kolega in mu rečem, če greva na krožno turo Porezen Ratitovec in Blegoš, je najprej nekaj časa tiho. Nato pa – kje bova spala? Petrovo Brdo? Ne. Ratitovec? Ne. Aha – Torej na Soriški. Ne. Ne bova spala. Spet nekaj časa tišina in nato: Lahko poizkusiva.

• Izhodišče: Slugov grič pod Blegošem. Dostop do izhodišča je opisan tukaj: Slugova dolina-Blegoš Le, da se z avtomobilom peljete še 1 km naprej od Slugove doline – prav do kamnoloma, kjer se pričnejo markacije za Porezen.
• Čas hoje: Z vsemi postanki (Petrovo brdo, Soriška planina, Ratitovec, Potok) približno 14 h
• Višinska razlika: 3000 m. Razdalja 47 km
• Zahtevnost: Celotna trasa spada med lahke poti. Priporočljiv je pohod v lepem vremenu, brez megle, dobra fizična kondicija in dovolj tekočine.
• Oprema: Aktivne majice za preoblačenje, Vetrovka, Pohodne palice, Nahrbtnik, Naglavna svetilka, Vsaj 2 para pohodnih nogavic

Avto sva parkirala na Slugovem griču. To je na mestu, kjer se začne pešpot proti Poreznu in Črnemu vrhu. Tako bova imela zvečer avto najbliže koče na Blegošu, kjer nameravava turo zaključiti.

Slugova Dolina – Črni Vrh – Porezen – Petrovo Brdo

Z izhodišča se najprej povzpneva skozi smrekov gozd in nadaljujeva po terenu, ki je poln borovničevja. Ko bodo zrele, se jih bo tukaj dalo nabrati. V slabe pol ure sva že na smučišču Cerkno, kjer prečkava proge in se spustiva po kolovozu na Tuškov Grič. Do sem sva potrebovala približno 50 minut. Tuškov grič se nahaja na nadmorski višini 1000m.

S Tuškovega griča se vzpneva proti Davči mimo kmetij Čumar in Podgozdar. Ko se asfaltna cesta konča, ne greva po markacijah proti Vršam ali Čez Kopo na Vrše, ampak nadaljujeva po dobro utrjeni novi cesti še vsaj 20 minut. Sprva se kar precej spuščava. Cesto zapustiva na mestu, kjer je zložena hlodovina in urejeno nekakšno obračališče za tovornjake. Zavijeva levo skozi ščavje in kmalu stopiva iz gozda na mestu, kjer stoji stara pastirska koča.

Od tod do vrha Porezna je samo še kratek, a strm vzpon. Na Poreznu stojiva že nekaj minut pred 8h uro. Razgledi so fenomenalni in vreme tudi. Po fotografiranju in prigrizku se spustiva v smeri proti Petrovemu Brdu. Steza proti Petrovemu Brdu je zelo lepa in jo svetujem predvsem tistim, ki se na Porezen odpravljajo v ne najbolj zgodnjih urah, saj poteka v senci.

Petrovo Brdo – Soriška Planina – Ratitovec

Pot je brez posebnosti in po dobri uri sva na Petrovem Brdu. Koča na Petrovem brdu je sicer med tednom zaprta, a prijazen oskrbnik Rudi nama vseeno skuha kavo in pripravi nekaj za pod zob. Rudi, če boš kdaj tole prebral res še enkrat najlepša hvala.

Pove nama tudi za pot, s katero se bova izognila poti na Lajnar in odvečnim višinskih metrom. Na Soriško planino se odpraviva nekaj pred 10h kar po cesti proti Sorici. Do vasi Sorica je 4 km asfalta, nato pa v križišču za Šk. Loko in Tolmin, zavijeva levo v hrib. 50m pred križiščem je še en odcep na Lajnar, ki je markiran. Midva izbereva nemarkirano pot, ki se odcepi prav v križišču. Za orientacijo vam lahko služi klopca, ki je takoj nad cesto na začetku steze.

Držite se poti, ki zavije v gozd in ne kolovoza pod daljnovodom. Midva sva šla pod daljnovodom in šele kasneje zavila v gozd, kar se je izkazalo za napako, saj sva nekaj časa hodila izven steze, dokler je nisva spet našla. Nekoliko višje spet stopimo na glavno asfaltno cesto, ki vodi proti Soriški planini.

Po cesti hodimo še kakšen kilometer in zagledamo oznake za Ratitovec in pa lovsko kočo na naši desni strani. Midva sva se že prej odločila, da ne bova zavila desno, ampak si bova privoščila pivo na Soriški planini, zato nadaljujeva še 10 minut po cesti do penziona Lajnar. Tu spijeva pivo in narediva krajšo pavzo.

Nadaljujeva za penzionom po tekaški progi proti Dajnarski planini. Greben od Soriške planine do Ratitovca je bil – vsaj zame – najlepši del poti. Ne vem kdaj sem nazadnje hodil po tako lepem gorskem svetu. Zelo je primeren tudi kot izlet za družine. Čeprav je markirana pot 3h, sva bila v koči na Ratitovcu že v uri in pol. Koča je med tednom še zaprta, ampak so imeli v koči spomladansko generalno čiščenje in so nama brez problema postregli pijačo.

Ratitovec – Potok – Blegoš

Ratitovec sva zapustila nekaj minut pred petnajsto uro in se spustila proti Zalemu Logu. Do sedla Povden je šlo brez težav nato pa sva si privoščila orientacijsko napako. Na sedlu sva sledila oznakam za Zali Log in hodila nekaj minut po nekakšni vlaki. Ko sva prišla do konca vlake, je steza izginila in markacije tudi. Namesto, da bi se obrnila, sva na slepo šla v gozd, kjer pa teren ni bil niti malo prijazen.

Teren je izredno strm in pri utrujenih nogah mišice niso bile ravno navdušene nad takšno strmino. Poleg tega je bukov gozd zamenjala smreka, ki je bila zelo gosta in na tleh veliko podrtije.

Nazaj ne bova šla, sva si bila enotna. Nadaljevala sva po brezpotjih in kozjih stezicah kar na slepo proti dolini. Ko sva zaslišala potok, sva končno naletela na vlako, ki naju je pripeljala do potoka. Potoku sva sledila še kak kilometer, nato pa se je cesta končno razširila in ob poti je bilo veliko rezervoarjev in vodnih zajetij. Prispela sva v vas Jesenovec namesto v Zali Log.

To je pomenilo, da sva ob prihodu na glavno cesto morala zaviti desno, namesto levo in nekaj dodatnih kilometrov pešačenja po asfaltu. Nadaljevala sva mimo cerkvice Marije Device Lavretanske in plezališča ob cesti ter kmalu prišla do križišča, kjer se levo odcepi cesta proti Davči in smučišču Cerkno.

Po tej cesti sva nadaljevala kakšen kilometer ter nato zavila levo proti vasi Potok. Oznake za Blegoš se začnejo takoj za partizanskim spomenikom. Do Potoka sva hodila kakšne pol ure.

Sledila je pavza in hladno pivo pri kolegu Marjanu v vasi Potok. Res naju je lepo pogostil, potok za njegovo hišo pa je pohladil pregreta stopala. Pridružil se nama je na zadnjem delu poti do vrha Blegoša, kjer smo stali okoli 19h. Sledil je še spust do koče in analiza ture, ki se je kar precej zavlekla.

Zaključek

Vsake toliko časa me prešine kakšna nora ideja. Porezen Ratitovec in Blegoš je vsekakor ena izmed takih. Vendar nama je uspelo in na koncu sva bila zelo zadovoljna. Prehodil sem poti, ki jih prej nikoli nisem, čeprav sem bil na vseh treh vrhovih že velikokrat.

Prvič sem šel na Črni vrh z Blegoša, prvič sem šel na Ratitovec s Soriške planine, prvič sem še po poti Porezen-Petrovo brdo in prvič sem se vzpel na Blegoš z vasi Potok. Nepozabno

Galerija Slik