You are currently viewing Begunjščica po centralni grapi [Smučanje čez Smokuški plaz]

Begunjščica po centralni grapi [Smučanje čez Smokuški plaz]

  • Post author:

Smučanje čez Smokuški plaz je bilo že dolgo v planu. Begunjščica po centralni grapi pa je postala že kar nekakšna klasika. Zaradi dostopnosti do izhodišča je ta smer izredno priljubljena in obiska ne manjka. Za Silvestrovo je bila napoved vremena odlična, nevarnosti za plazove ni več in razen pomanjkanja snega v zgornjem delu, je bila napoved razmer idealna. Na koncu smo ostali trije in se nekaj minut čez peto uro zjutraj odpeljali proti mejnemu prehodu na Ljubelju.

Parkirišče je bilo še razmeroma prazno, je pa bilo v smeri proti zelenici že opaziti številne lučke pohodnikov in smučarjev, ki so se že pred nami zagnali v strmino.

Pri koči Vrtača smo se že morali slačiti, saj je bilo nenavadno toplo. Krenili smo desno na servisno pot, saj nobeden ni imel srenačev in strmina nad kočo samo s kožami ni bila prehodna. Teren je bil kar precej poledenel. Vsaj tam, kjer je bil sneg že prehojen, oziroma presmučan.

Pogled proti Vrtači

Pred zadnjim strmim vzponom pod kočo na Zelenici smo si smuči poveznili na pohodniške nahrbtnike in nadeli dereze ter nadaljevali peš.

Večinoma so nas pohodne palice spremljale vse do vstopa v grapo, nekateri pa so z njimi nadaljevali prav do najbolj strmega dela, kjer v roke seveda sodi cepin in na glavo plezalna čelada.

Na vrhu grape za razliko od ostalih nismo zavili v desno, neposredno na vrh Begunjščice, saj je del tik pod vrhom že povsem kopen. Nadaljevali smo naravnost na greben in nato po grebenu do vrha.

Obiska na vrhu je bilo kar precej. Nekateri so tam pričakali sončni vzhod. Vreme in razgledi so bili popolni. Vetra le za vzorec. Po kratkem okrepčilu smo se peš spustili čez kopen del pod vrhom.

Na vrhu Smokuškega plazu se je zbralo že kar nekaj smučarjev. Pospravili smo kože in dereze ter se pripravili na spust.

Zgornji del je bil kar trd in poledenel, zato previdnost ni odveč. Sam sem prvi, najbolj strm del odsmučal s cepinom v roki. Poleg tega sva s kolegom imela bližnje srečanje, ki se je na srečo končalo samo z nekaj praskami. Če bi se trčenje pripetilo nekoliko višje, se bi verjetno slabše končalo.

V drugem delu plaza so razmere mešane. Nekaj delov mokrega snega, nekaj ledenih plošč in nekaj delov z napihanim snegom, ki zna biti kar zoprn.

Spodaj smo si spet nadeli kože in se odpravili proti koči pri izviru Završnice in nato nazaj do doma na Zelenici, kjer je sledila analiza.

Sledil je še spust nazaj na Ljubelj in povratek domov na priprave za najdaljšo noč v letu.

Na koncu smo se strinjali, da je bila tura res lepa. Za smučanje pa je potrebna, kar velika previdnost, saj ni ne duha ne sluha o klasičnem zeleniškem “pršiču”.

Dodaj odgovor