Nekateri za pot potrebujejo več let in obiskujejo točko za točko, spet drugi pa jo pretečejo. Pogovarjali smo se z Markom Žužkom, ki je SPP pred 3 leti v celoti prehodil. Njegov podvig je toliko večji, ker je pot prehodil sam in v enem kosu, torej brez vmesnih pavz. Marko je bil tako prijazen, da se je odzval na naš intervju in z nami podelil njegove izkušnje. Preberite si kaj vse je potrebno za tak podvig in kako je potekal.

Ideja in navdih za SPP

Kmalu bo minilo 3 leta odkar ste se odločili prehoditi slovensko planinsko pot v enem zamahu. Kaj človeka navdihne, da se odpravi na pot, ki je dolga preko 600km in na kateri se opravi več kot 35 tisoč višinskih metrov vzpona? Koliko časa je v vas zorela ideja in kako oziroma kdaj je dokončno dozorela?

Res je. 16 julija bo 3 leta odkar sem se odpravil na najdaljšo in najbolj priljubljeno vezno pot v Sloveniji – Slovenska planinska pot v enem zamahu. Prvo kar človeka navdihne, je brez dvoma ljubezen do gora. Brez tega bi se fizično in psihično verjetno težko spopadel s potjo.

Veliko let sem se posvečal predvsem teku in sem v gore zahajal bolj poredko. Kasneje pa sem počasi iz teka prestopil na planinske poti v katere sem se dobesedno zaljubil. V življenju so mi izzivi zmeraj pomenili neke prelomne točke, s katerimi preizkušam samega sebe. Tako, da sem imel tudi plan prehoditi SPP. Ta ideja je zorela v meni kar nekaj let, ampak se mi je izmikala iz takšnih in drugačnih razlogov. Potem pa se je 16 julija 2018 vse uskladilo in ideja se je končno uresničila.

Priprave, ki jih zahteva Slovenska planinska pot

Ste se pred začetkom poti počutili dovolj pripravljeni in ali ste bili prepričani, da vam bo uspelo?

Tam kjer je volja tam je tudi moč. Hmmm, ker sem v športu aktiven od malih nog ter zelo trmast in vztrajen, sem potihoma upal da mi bo uspelo. Še zmeraj pa se je tu in tam porajal dvom ali misel ali mi bo sploh uspelo.

Koliko časa ste potrebovali za celotno pot?

Za opravljeno pot sem potreboval 24 dni, ampak s tem, da sem si pot še malo začinil. Tako sem se od doma do Maribora, kjer se  SPP začne in iz Debelega Rtiča kjer se Slovenska planinska pot konča, pripeljal oziroma odpeljal kar s kolesom.

Ste se na podvig dolgo pripravljali? Kaj vključujejo takšne priprave? Kako potekajo?

Za ta podvig osebno nisem imel nikakršnih priprav, ker sem kar veliko športno aktiven in skoraj nisem dvomil, da kondicijsko ne bi zdržal.

Kakšen je bil vaš časovni plan? Ste si postavili kakšne cilj in ali ste jih izpolnili?

Moj prvotni časovni plan je bil 18 dni brez kolesarjenja v Maribor in iz Debelega rtiča nazaj domov. Pred odhodom  sem si doma pripravil okvirne cilje za pot. V bistvu je šlo vse po planu, razen nekaj dni, ko so divjale po visokogorju nevihte in ni bilo varno hoditi. Zato se je tudi plan za 3 dni razlikoval od načrtovanega. Ampak nič hudega, proti naravi pač ne moremo in sem tiste dni izkoristil za počitek. Nikoli ne veš za kaj je bilo to dobro.

Kako poteka organizacija takega pohodništva? Ste si vsa prenočišča rezervirali v naprej, glede na to, da je mesec julij višek planinske sezone? Ste imeli kje težave? Ste bili zaradi gneče kje primorani spati tudi v jedilnici?

Hmmm. Ko se bom nekoč ponovno odpravil na SPP, bo sigurno čisto druga organizacija. Verjamem, da je organizacija na takšni poti zelo pomembna, glede na čas in kvaliteto pohoda. Moj plan je bil, da bom večinoma prenočeval kar v šotoru in si obroke kuhal sam » se pravi lastna režija«.

Ampak stvar se je nekoliko zapletla že v štartu poti (smeh). Ko sem zagrizel v prvi klanec proti Pohorju, sem se sam pri sebi se vprašal:« Kaj pa je z mano, kje je kondicija«? In tako sem kaj kmalu ugotovil, da je problem v nahrbtniku, ki je imel krepko čez 20kg. Že v istem trenutku sem začel razmišljati o rezervnem planu. Še posebej zato, ker sem pomislil kako bom hodil s tem nahrbtnikom čez Alpe.

Rezervni plan pa je vseboval drugačne smernice, in sicer, prenočevanje po kočah ali hostlih. Zajtrk in glavni obrok bom pojedel nekje na poti v kakšni koči ter da mi določene stvari dostavi punca, kadar bo lahko.

Po 4 dneh hoje s pretežkim nahrbtnikom, sem končno prispel do Slovenj Gradca, kjer sem najprej zavil na pošto, vzel škatlo in si odvečno prtljago odposlal domov. Tako je bila hoja takoj bolj prijazna in pot je postala užitek ne pa trnova pot (smeh).

Prenočišča sem si organiziral zmeraj na samem cilju etape ali pa sem zjutraj poklical za prosto sobo, katero sem zvečer potreboval. Največ težav sem imel v Mojstrani, kjer sem res dobil komaj eno prosto posteljo, ampak to zaradi obletnice Ruske kapelice. Zaradi tega je bilo v tem času res veliko gostov v teh krajih. Zadnjo noč sem spal zunaj pod zvezdami, ker prav tako n bilo mogoče dobiti prenočišča. Je pa moja boljša polovica poskrbela za udobno spanje in fino večerjo (smeh).

Prenočišča in gostoljubnost

Bi izpostavili kakšen poseben dogodek, ki ste ga doživeli?

Hmmm. Vsak dan je bil nekaj posebnega. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sem zaradi neviht ki so divjale v Robanovem kotu, čakal 2 dni in pol, preden sem nadaljeval pot proti Korošici. Tako, da so me z veseljem sprejeli na planšariji v Robanovem kotu, ki je poleti odprta za turiste. Nudili so mi hrano in pijačo ter posteljo nad hlevom. Res so bili prijazni in mi nudili vse. Počutil sem se kot da sem njihov družinski član.

Katera planinska prenočišča so se vam vtisnila v spomin kot najbolj prijazna. Se čutijo kakšne razlike v gostoljubnosti med prenočišči, ki so »romarske poti« in tistimi bolj odmaknjenimi? Enako vprašanje je v zvezi z razliko v gostoljubnosti glede na Štajersko, Koroško, Gorenjsko in Primorsko regijo?

Kot je vsak dan nekaj posebnega ima tudi vsako prenočišče svojo zgodbo. Hmmm težko rečem karkoli o razlikah po regijah. Jaz osebno nekih velikih razlik v gostoljubnosti nisem opazil. Skoraj vedno je stekel kakšen pogovor od kje prihajam in kam sem namenjen. Tako, da so me res povsod lepo sprejeli in mi ponudili kar sem rabil, če se je le dalo. Seveda pa je razlika med » romarskimi potmi » in tistimi odmaknjenimi. Kar je tudi povsem logično, da kjer je manjša pretočnost ljudi se ti bolj posvetijo in ti več nudijo. Zaradi tega ne moremo koč, kjer je veliko ljudi, obsojati, da so nesramne.

Kot najbolj prijazna prenočišča, če jih moram omeniti, pa bi izpostavil že omenjeno planšarijo v Robanovem kotu, Pogačnikov dom na Kriških podih ter Kočo na malih Golakih.

Kondicija in oprema

Je na taki poti bolj pomembna fizična ali psihična pripravljenost?

Hmmm. Ena brez druge ne gre. Lahko imaš ogromno fizične pripravljenosti. Če nimaš psihične, ne pomaga nič in obratno seveda. Tako, da ja, obe sta nujno potrebni pri takšnih podvigih.

Ste imeli kakšne težke trenutke? Se je kdaj pojavila misel, da bi odnehali?

Na takšni dolgi poti moraš biti pripravljen tudi na slabe ali slabše trenutke. Težko, da bo šlo vse po načrtih. Tako, da ja, imel sem tudi težke trenutke in to že v začetku s tistih pretežkim nahrbtnikom (smeh). Pa vmes sem imel malo krize, ko so me 3 dni malo bolj bolele noge, ampak sem to krizo prebrodil in potem je bilo ok. Da bi mi švigale po glavi misli, da bi prekinil to pot, pa absolutno ne. Sem se pa kdaj vprašal: “Zakaj že to počnem (smeh)”.

Kako velik pohodniški nahrbtnik ste nosili s seboj? Kako ste si organizirali prehrano? So vam zaloge hrane za čez dan sproti dostavljali? Kaj pa nogavice, majice, perilo… Ste jih prali ali ste imeli koga, ki vas je zalagal s svežim perilom?

Večino časa tam nekje ¾ poti sem imel nahrbtnik 60l. Ko pa sem zapuščal Alpe in se približeval sredogorju in meni bolj domačemu terenu pa sem ga zamenjal za nahrbtnik 28l. Kot sem že omenil, sem zajtrk, kosilo ali večerjo pojedel nekje v koči ali v restavraciji kadar sem prišel v dolino. Takrat sem si tudi nakupil še dodatne prigrizke in uporabne stvari, ki so mi prišle prav na poti. Občasno pa mi je tudi kaj dostavila punca, kadar je lahko prišla do mene.

Glede tekočine sem si vnaprej organiziral koliko rabim od koče do koče, da nisem s seboj nosil preveč odvečne teže. Perila sem imel za nekaj dni, tako da mi je po dogovoru punca prinesla čisto in umazano odpeljala. Se je pa tudi zgodilo, da sem ga pral.

Spremstvo, vreme in zdravje na SPP

Ste imeli koga, ki vas je del poti spremljal? Ali tako spremstvo na tako dolgi poti veliko pomeni?

Da. Kadar je bila punca prosta, je z menoj tudi prehodila nekaj odsekov  poti. Zelo sem je bil vesel, saj taka podpora veliko pomeni. Še posebej iz psihičnega vidika. Od planine pod Voglom pa do konca pa sva si družbo delala še z enim kolegom, s katerim sva se spoznala prav na SPP. Oba sva imela isti cilj – Debeli Rtič. Sva pa sigurno bila dobra podpora eden drugemu, še posebej, ko si bil že malo utrujen in je bilo pomembno, da dobim malenkost motivacije.

Kako vam je služilo vreme?

Razen že omenjenega čakanja 2 dni in pol v Robanovem kotu zaradi neviht in dežja, mi je vreme kar dobro služilo. Drugače se je tu in tam pojavila še kakšna nevihta, ampak sem bil v tem času na varnem.

Kako vam je služilo zdravje? Ste imeli kaj žuljev? Ali ste jemali kakšna prehranska dopolnila za dvig odpornosti? Elektrolite?

Razen kakšnega “muskelfibra” in proti koncu malo boleča stopala, kar je normalno za tako pot, nisem imel nekih težav z zdravjem. Aha. Razen dva dni pred koncem sem dobil en majhen žuljček na mezinčku na nogi to pa je bilo tudi vse. Kot prehransko dopolnilo sem užival kalcij ter magnezij ter multivitamine pa kakšno energijsko tablico, suho sadje in razne oreščke. Za mešanje napitkov pa sem predvsem uporabljal cedevito.

Je bil dovolj en par čevljev? Za sredogorje verjetno priporočate nizko pohodno obutev?

Uporabljal sem samo en par čevljev in sicer La Sportiva Raptor tako za sredogorje kot visokogorje. Vem, da je okrog nizke obutve za visokogorje veliko kritik, ampak o tem bi lahko razglabljali dolgo in kje drugje. Drugače pa da – za sredogorje nizko obutev.

Ali Slovenska planinska pot človeka spremeni?

Če bi se še enkrat odpravili na takšno pot – ali bi kaj spremenili? Bi se spet odpravili sami? Ali o ponovitvi razmišljate?

O ja! Spremenil bi veliko stvari. Posebej samo logistiko, ki bi zelo olajšala potovanje. Pravijo, da se na napakah učimo in res je tako. Zato naslednjič sigurno popravim te napake. Hmmm. Sam ali v družbi. V družbi je sigurno psihično lažje in ti čas hitreje mine, ampak morata biti pohodnika zelo usklajena. V nasprotnem primeru psihična obremenitev še večja.

Če na primer naštejem samo par stvari, pri katerih se lahko zalomi. Glede štarta zjutraj. Eden bi šel ob 5:00 zjutraj drugi ob 7:00. Prvi bi jedel zajtrk, drugi ne. Enako glede kosila. Prvi bi ga jedel ob 12:00 drugi ob 15:00 itd. Tudi tempo mora biti enak pri obeh, oziroma vseh. Nekdo raje zjutraj začne bolj zgodaj in hodi počasi, spet drugi pa nasprotno. In še bi lahko našteval. Tako, da če se podaš na pot v družbi, morata biti res zelo usklajena, da ne bo potem slučajno prišlo do kakšne slabe volje. Tako, da pred začetkom poti se je dobro pripraviti in razmisliti glede tega. Slovenska planinska pot je dolga in na poti se lahko pripeti marsikaj kar lahko vpliva na odnose.

Ali ta izkušnja človeka spremeni? Ali jo priporočate? Bi se moral vsak kdaj sam s seboj pogovoriti?

Iz moje izkušnje bi sigurno rekel, da človeka spremeni vsak takšen podvig. Ko sem prišel v cilj, pravzaprav sploh nisem dojel kaj mi je uspelo. Šele, ko sem prišel domov in se odpočil ter naslednje dni malo brskal po slikah, sem ugotovil kaj mi je res uspelo.

Človek postane bolj psihično trden, samozavesten ter ugotovi koliko lahko človeško telo zmore. In verjamem da še veliko več. Samo brez trdega dela in jeklene volje, to žal ne bo mogoče. Vsem tistim, ki so ljubitelji narave še posebej če imajo ljubezen do gora jim toplo priporočam, da se preizkusijo na tej avanturi. Zmeraj jo lahko prekineš in se podaš spet naslednjič, ko si bolje pripravljen. Vse se da, če se hoče.

Na poti je bilo veliko lepih kot tudi slabih trenutkov in izkušenj. Od bolečin, utrujenosti ampak na koncu vedno vse slabo pozabiš in ostanejo samo še lepi spomini. Še posebej, če se odpraviš na pot sam, se imaš čas pogovoriti sam s seboj, kar mislim da ima pozitiven vpliv na človeka. Možgani začnejo bolj učinkovito razmišljati, bolje se organiziraš, ustvarjaš si plane za prihodnost, odpraviš težave katere so te obremenjevale. Skratka same dobre lastnosti za človeka.

Nasveti za tiste, ki se odpravljajo na SPP in načrti za prihodnost

Ali imate v prihodnosti v načrtu še kakšen podvig?

Hmm. Kje naj začnem  (smeh).  V prihodnosti imam v načrtu še veliko takšnih in drugačnih podvigov – še preveč. Kakšnih, pa naj ostane zaenkrat skrivnost (smeh). Če bo zdravje služilo, bo vse prišlo na vrsto.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se prvič odpravlja na tako pot?

Svetoval bi mu, da res uživa v naravi in da se na pot odpravi, ker ga tja nekaj vleče ne pa da hodiš z odporom in komaj čakaš cilj. Nato, da je fizično in psihično stabilen, ker na poti nikdar ne veš kaj te čaka. Biti moraš sposoben prehoditi 8 – 10 ur dnevno, zavedati se moraš, da je zelo veliko višinskih metrov.. Doma si organiziraš okvirni plan poti glede prenočevanj, prehrane, oskrbe s pitno vodo, oblačil itd.

Moje osebno mnenje je, da če je možnost, se logistično povežeš z osebami, ki ti prinašajo in odnašajo potrebne stvari. Lahko se pa odločiš, da greš v samooskrbi, ampak iz lastne izkušnje povem da je kar težka. Ne predstavljam si, da čez celotne Alpe vlačim tolikšno težo. Verjamem vase da bi tudi to zmogel, ampak bi porabil veliko več časa in pot bi postala bolj muka kot uživanje.

Kot sem že omenil pa je najbolj pomembna jeklena volja in želja po gorah.

Marko Žužek – Profil na FaceBook-u – kjer lahko najdete celoten dnevnik poti in ogromno fotografij.