Od doma na Triglav? Nora ideja. Na misel mi je prvič prišla tri leta nazaj, ko sem se za ta podvig odločil in pot tudi prvič prehodil. Namen je bil, da se priključim pohodnikom, ki že več kot 20 let hodijo peš iz Idrije na Triglav. Ker njihova trasa vodi tudi mimo Bevkovega vrha, sem se takrat odločil, da se pridružim in poizkusim priti peš od doma na Triglav.

Pohod Idrija – Triglav letos praznuje že 23 let. Vsako leto se za vikend okoli 25. junija, ko ima Slovenija rojstni dan, pohodniki iz Idrije peš odpravijo na Triglav.

Idrija – Triglav [Kako je sploh prišlo do ideje za pohod iz Idrije na Triglav]

Idejo za pohod je dobil Damjan Carl. Ko se je odločil za ta podvig, je bil povsem sam. Kljub temu, da so mu pohod vsi odsvetovali, je bil trmast in se je odpravil na pot. Poizkus se je končal klavrno. Temu je botrovala preslaba fizična pripravljenost in slabo poznavanje poti. Skico za pot mu je narisal kar kolega.

Do večera je kljub številnim težavam in večkratni zgrešeni poti nekako prišel do Soriške planine, kjer je prespal. Zjutraj je poklical prevoz in končal v zdravstvenem domu, kjer so mu oskrbeli žulje, ki jih je dobil na tem norem podvigu.

Ker so mu neuspeh številni privoščili, ga je to še bolj podžgalo, da je čez nekaj dni poizkusil še enkrat. Tokrat z bratom in prijateljem Danilom Bizjakom. Kljub številnim težavam jim je nekako uspelo priti na vrh, kjer so tekle solze. Čeprav si je Damijan Carl – Dome takrat zaklel – prvič, zadnjič in nikoli več, pa se je tradicija nadaljevala vse do letos. Več o začetkih in prejšnjih pohodih si lahko preberete na tej povezavi.

Od doma na Triglav – Potek trase – Prvi dan

Pohodniki krenemo iz Idrije po asfaltni cesti do Spodnje Idrije, kjer kmalu po koncu naselja zavijemo desno proti kmetiji Krkoč do Gorenjih Jazen in na Bevkov Vrh.

Z Bevkovega Vrha pot vodi na Kladje, kjer čaka mobilna okrepčevalnica, ki hkrati prevaža tudi nahrbtnike vseh pohodnikov. Brez nahrbtnikov in v nizki obutvi je korak lažji in hitrejši. Z Bevkovega vrha do Kladij hodimo po markirani poti, kjer so tudi oznake “1”, ki nam povedo, da je to Slovenska planinska pot. Gre za etapo Ermanovec – Bevkov Vrh – Sivka.

S prelaza Kladje pot vodi po stari vojaški cesti v Novake in proti Davči, kjer na kmetiji Pr’ Vrhovc sledi zasluženo kosilo. Po kosilu nadaljujemo skozi Davčo in Podporezen do Petrovega Brda, kjer nas oskrbnik koče na Petrovem brdu – Rudi vedno pričaka z “injekcijskim” napitkom – bolje preventiva kot kurativa :).

S Petrovega Brda sledi izredno strm vzpon na Vrh Bače, kjer si lahko oddahnemo, saj je najhujše za nami – seveda kar se tiče prvega dne. Sledi še spust v vas Nemški Rovt. Odcep je kar težko najti. Lani na primer smo ga zgrešili, kar nam je pot podaljšalo kar za 12 km, saj smo proti Rovtu korakali kar po glavni cesti, ki vodi iz Soriške planine.

Večerja in misel – morda pa mi bo uspelo

V Nemškem rovtu se ponudi priložnost za osvežitev in zaslužen tuš ter večerjo. Seveda se za hidracijo spije tudi kakšen hmeljev napitek. Preveč ne, saj nas naslednji dan čaka še precej višincev in hoje z nahrbtnikom in visokimi pohodnimi čevlji.

Od doma na Triglav – Potek trase – Drugi dan

Po izdatnem zajtrku se odpravimo proti Bohinjski bistrici. Tu je tudi zadnja priložnost za morebiten nakup v trgovini. Iz Bohinjske bistrice se povzpnemo na pašnike nad smučiščem Senožeta pri Srednji Vasi v Bohinju. Sledi spust v Srednjo vas. Vodnjak na sredi vasi poskrbi, da si obnovimo zaloge vode in se še nekoliko osvežimo.

Iz Srednje vasi se po markirani poti povzpnemo na planino Uskovnica, ki jo dosežemo po slabi uri hoje. Tam nas pod kočo že čaka mobilna enota s prigrizki, pijačo in sendviči za nadaljevanje poti. Po okrepčilu in kavi v koči, se preobujemo v visoke pohodne čevlje in oprtamo pohodniške nahrbtnike. Nekateri si moramo seveda še zamenjati pohodne nogavice in oskrbeti žulje.

Sledi vzpon proti planini Konjščica, ki je vsaj zame najtežji del poti. Teža nahrbtnika in opoldansko sonce naredita svoje. Na Studorskem prevalu vročina vendarle popusti in končno smo v pravem gorskem svetu.

Nadaljujemo proti Vodnikovi koči, ki pa je letos zaradi zimskih razmer na žalost še zaprta. Pred kočo sta dve večji snežišči, ki nam povzročita nekaj preglavic. Nekateri smo v roke vzeli cepine, drugi so zaupali lastnemu koraku in vsi smo kmalu srečno zbrani pred kočo, kjer naredimo daljšo pavzo.

V sneg in smo tudi zakopali nekaj hmeljevih napitkov, ki nam bodo še kako prišli prav ob povratku naslednji dan, saj je koča zaprta in se moramo znajti po svoje. Od vodnikovega doma do Konjskega prevala, kjer se priključi pot iz Krme je pot kopna, oziroma se snežišča z nekaj iznajdljivost da obiti.

V nadaljevanju proti Kredarici pa sledi še prečenje nekaj strmih snežišč, vendar je sneg razmeroma mehak, tako, da večjih težav nimamo. Za vsak slučaj smo imeli v nahrbtniku tudi dereze. Na vse je potrebno biti pripravljen. Na Kredarico prispemo okoli 17h ure in oskrbnik Herman nas takoj opozori, da smo letos nekam pozni. Motivator pa je tale Herman.

V načrtu smo imeli, da se bomo na Triglav povzpeli še isti večer, vendar nam je večji oblak, ki se je navlekel na vrh Triglava to preprečil. Po kramljanju in krajši zabavi v koči smo se kmalu pobrali spat, saj je utrujenost naredila svoje.

Od doma na Triglav – Tretji dan

Vzpon na vrh smo pričeli ob 6h zjutraj. Vreme je bilo prekrasno. Vetra nobenega. Manjše snežišče je še pri vstopu v steno. Večinoma smo pohodne palice in cepine pustili na vrhu tega snežišča. Nikamor ne bodo šli.

Oprema za ferate, plezalni pasovi, samovarovalni kompleti in rokavice za ferate. Nekateri pravijo, da je vse od naštetega potrebno, nekateri, da ne potrebuješ ničesar. Kakorkoli vse je odvisno od presoje posameznika, zato se v te debate ne bi spuščal. Vsekakor pa je zelo priporočljiva čelada.

Na vrhu smo imeli skupinsko fotografiranje in si segli v roke. Po stari tradiciji smo imeli tudi krst dveh, ki sta se na Triglav povzpela sploh prvič. Če se odpravljate na Triglav in vam gneča gre na živce, potem je konec junija pravi termin. Srečali smo izredno malo pohodnikov.

Tudi sestop na Kredarico in proti Velemu polju je potekal v lepem vremenu. Šele, ko smo v snegu poiskali zaklade, ki smo jih zakopali dan prej, se je nebo začelo temniti.

Odpravili smo se proti Rudnemu polju na Pokljuki, kjer je sledil in piknik in zaobljuba: “Fajn je bilo, drugo leto pa spet”.