You are currently viewing Rjavina  [Čez Teme – mimo bombnika]

Rjavina [Čez Teme – mimo bombnika]

  • Post author:

Rjavina je mogočna gora, ki ima obliko nekakšnega gorskega masiva. Dviga se med dolinama Kot in Krma. Prvič sem se nanjo povzpel pred nekaj leti, ko smo se za dva dni preko Vrbanovih špic odpravili na Triglav in je popoldne ostajal čas. Takrat je vzpon in spust potekal od Staničevega doma od kjer je na Rjavino speljana zavarovana plezalna pot.

Še ena zelo zahtevna zavarovana pot na Rjavino vodi iz doline Kot. No mene je že več let mikala Rjavina iz smeri Krme čez Teme. Od tam vodi pot, ki je dokaj nezahtevna kar se tiče tehnične težavnosti, je pa orientacijsko zelo zahtevna – predvsem v takih razmerah, kot so pričakale mene.

  • Izhodišče: Dolina Krma (Na označenem parkirišču 10 minut pred zapornico)
  • Čas hoje: 5h – Če se ne izgubiš verjetno okoli 4h 🙂 Sestop 1h do Staničevega doma in 2h v dolino. Skupaj 8h
  • Višinska razlika: 2280 m / 24 km
  • Kdaj: V poznem poletju. Julij, avgust, september
  • Zahtevnost: Tehnično nezahtevno. Orientacijsko zahtevno brezpotje

V začetku septembra so priljubljeni vrhovi polni planincev. Predvsem je veliko tujcev. Zato se najraje odpravim v konce, ki so manj obiskani. Rjavina ima veliko manj obiska od soseda Triglava, pa še to se nanjo večinoma odpravijo od Staničevega doma ali pa po plezalni poti iz doline Kot. To je tudi zelo lepa krožna tura. Pristop iz doline Kot tudi mene še čaka.

Pastirska koča Prgarca v Zgornji Krmi
Pastirska koča Prgarca v Zgornji Krmi

Dolgočasna spodnja Krma

Precej manj pa je obiska iz doline Krma, kjer na Rjavino poteka pot, ki je razmeroma lahka. Na poti je edino manjši, tehnično ne preveč zahteven skok, ki nas iz melišč pripelje na tako imenovano Teme. Tako se imenuje s travo poraščen vzhodni greben Rjavine. Z njega je tudi lep razgled na vrh Luknja Peč.

Štartal sem razmeroma pozno, saj se v začetku septembra povsem zdani šele ob 6.uri. S hojo sem začel nekaj minut pred šesto in na parkiriščih je bilo že precej živahno, saj je napovedan zelo lep vikend. Večinoma so se seveda odpravljali proti Triglavu. Po mojem mnenju je sicer to najbolj dolgočasna pot na očaka, vendar pa vsak ima svoje mnenje. Čelna svetilka je kmalu pristala v nahrbtniku.

Najbolj zoprn del je hoja od parkirišča do planine Zgornja Krma, kjer stoji pastirska koča Prgarca. Že navzgor se vleče, ko pa se vračaš pa še toliko bolj. Ko enkrat pridem do Prgarce, je lažje. Hodim precej hitro in do Zgornje Krme prehitim kar precej pohodnikov. S takim tempom računam, da bom do 9h na vrhu Rjavine. Vendar se stvar kmalu zakomplicira.

Odcep na markirani poti, kjer sem prvič zgrešil
Odcep na markirani poti, kjer sem prvič zgrešil. Tukaj se držimo desno (kaže rdeča črta na skali) in ne gremo za Kredarico

Prvič izgubljen

Sledim opisu in kmalu nad pastirsko kočo pridem do razpotja, kjer je na skali napis Kredarica naravnost, napisa Staničev dom pa seveda ni. Tako jo mahnem naravnost, saj stezico v desno spregledam. Na višini nekaj čez 2000m spoznam svojo zmoto. Tukaj seveda ne bo več “redkega macesnovega gozda” in nekaj ni vredu. Spustim se dobrih 200 višincev in spodaj zagledam stezo, ki vodi proti Staničevemu domu.

Kar čez rušje jo na počez urežem navzdol in kmalu sem na stezi. No računal sem, da se bom izgubil, vendar ne že na markiranem delu poti 🙂 Poti sledim skoraj naravnost ter nato navzgor skozi redek macesnov gozd, kjer pa se pojavi druga težava. Megla. Vreme je bilo res napovedano idealno in megle nisem pričakoval. Sprva ni bila preveč gosta zato nadaljujem.

Odcep na nemarkirano pot je v opisu na višini okoli 2000m, kjer markirana pot zavije levo. Prav na tej viši in točno tako kot v opisu, odcep res brez težav najdem. Označen je tudi z možicem. Končno zaslužen sendvič in čokolada ter nekaj minut oddiha. Mogoče ne ob 9h, nekaj pred deseto pa bom vendarle na Rjavini. Vendar pa je megla postajala vse bolj gosta in odpravljam se na nemarkirano pot v kravjo dolino, po kateri nisem še nikoli hodil.

Rjavina - odcep na neamrkirano pot po kravji dolini
Možic, ki kaže odcep na nemarkirano pot – proti kravji dolini

Sledim opisu v katerem piše, da se pot po kravji dolini “le rahlo vzpenja”. No v resnici je tako, da se ne samo vzpenja, ampak se tudi rahlo spušča. Tako, da res nisem vedel ali hodim pravilno ali ne. Stezica je bila za silo vidna in odločil sem se, da ji sledim dokler ne izgine tako kot piše v opisu in nato zavijem levo proti Rjavini. No težava je bila v tem, da sploh nisem vedel, kje je Rjavina, saj je bila vidljivost le okoli 200m. Po stezi sem hodil že precej časa, nato pa se je pot pričela spuščati. Spoznal sem, da nekaj ni vredu, saj pot vodi preveč navzdol.

Rjavina mi danes verjetno ni usojena?

Spet sem pogledal na opis, ki je bil shranjen na telefonu tako, da deluje tudi brez povezave. V enem od komentarjev sta dve planinki napisali, da sta odcep iz kravje doline zgrešili, saj je pot tudi od mesta, kjer je potrebno zaviti levo še zelo dobro vidna. Isto napako sem storil tudi sam. Moja dodatna težava je bila v tem, da nisem videl logičnih prehodov levo, saj me je ovirala megla.

Gosta megla - Rjavina mi danes verjetno ni usojena
Gosta megla v kravji dolini – Rjavina mi danes verjetno ni usojena

Vrnem se nazaj in ugledam manjši možic. To bo to si mislim. Vsaj upam. V roke vzamem telefon in vklopim podatke ter lokacijo, da lociram vrh Rjavine. Seveda signala ni. Vse skupaj pospravim nazaj in krenem levo. Opazim še nekaj možicev, nato pa tako možici kot steza spet izginejo. Na tleh pred seboj zagledam nekaj železja in nekaj pleha. Očitno niso vsi ostanki letala zbrani na enem kupu. Povzpnem se na nek grebenček in iščem stezo. Ničesar. Nič oprijemljivega.

To je to si rečem. Potrebno bo priznati poraz. Pridem v lepšem vremenu. Nato pa kot po čudežu zaslišim ropot in valjenje kamenja. Skoraj prepričan sem, da tudi glasove. Torej nisem sam in nekdo hodi po melišču, ki v opisu vodi na Teme. Zasukam se v smer glasov in kmalu pred seboj zagledam gmoto. Sprva mislim, da gre za balvan, vendar to je to. Ostanki bombnika. Neverjetno. Bolj sem jih zatipal kot zagledal. Naredim fotografijo in posnamem krajši filmček (Za katerega se je pozneje izkazalo, da je dolg celi 2s 🙁 ). Res bi bil slab influencer….

V opisu bi moral od ostankov bombnika kreniti precej desno, kar bi v jasnem vremenu tudi storil, saj se vidi prehod na Teme, jaz pa sem sledil ropotu valjenja kamenja po melišču in krenil naravnost. Malo sem počakal in si nadel čelado, da ne bi dobil česa na glavo in nadaljeval. Sledilo je malo poplezavanja po skalah in prišel sem na travnat del. Nato pa se je odprlo povsem jasno nebo brez oblačka. Neverjetno. Prišel sem iz megle in se razgledal naokoli.

Ostanki bombnika iz 2. svetovne vojne pod Rjavino
Ostanki bombnika iz 2. svetovne vojne pod Rjavino

Takrat sem spoznal svojo zmoto. Rjavine, oziroma prehod na teme sem se lotil čisto preveč levo. Od tukaj vidim, da je pravo Teme veliko bolj desno, vendar se dostopa ne vidi, saj je v megli. Potrebno bo nazaj. Nazaj v meglo in najti prehod. Iščem tudi pohodnike, ki so hodili pred mano in valili kamenje. Nikjer nobenega. Nad mano samo Rjavina s svojo mogočno steno, pod mano gosta megla. Nič več mi ni jasno.

Pospravim pohodne palice in kar pod steno krenem desno in nato po snežišču in melišču navzdol. Kolikokrat se bom danes še izgubil? Kmalu najdem pravi prehod na Teme, ki je tudi lepo označen z možički. Ta prehod je precej manj zahteven od plezanja, ki sem ga opravil pol ure prej.

Končno na soncu
Končno na soncu

Končno na vrhu

Od Temena do vrha nato brez posebnosti. Vreme popolno, spodaj megla. Je pa do vrha še precej daleč in tudi utrujenost je naredila svoje. Dobro, da sem imel s seboj dovolj tekočine. Rjavina me pričaka brez oblačka in brez vetra. Nanjo stopim šele okoli 11h. Kako sem se zmotil. Na vrhu pokramljamo z bivšim sošolcem. Vprašam ga, če je pred menoj kdo prišel iz moje smeri, vendar niso nikogar videli. Še sedaj ne vem ali so kamenje valili ljudje ali gamsi. Teme je dolgo in verjetno bi videl, če bi kdo hodil pred menoj. Razen ogromno planik in nekaj belk, nisem do vrha videl nikogar.

Z vrha se spustim proti Staničevem domu. Na sedlu, kjer levo vodi bližnjica proti Krmi me ta skoraj premami. Zelo vabljivo bi bilo samo se še spustiti dol. Vendar trma je trma in tudi zaloge pijače mi pohajajo. Krenem še proti domu Valentina Staniča. Sledi precej zoprn vzpon in nato krajši spust. Pri domu se okrepčam in obnovim zalogo vode pohodniškem nahrbtniku. Od planinskega doma pa spet vzpon, ter nato spust nazaj do izhodišča.

Okna v Rjavini
Okna v Rjavini

Na poti nazaj sem srečal veliko pohodnikov, ki so se odpravljali proti Triglavu. Zadnji del poti mi je tako zoprn, da sem ga kar pretekel. Sledil je še krajši obisk Kovinarske koče in pot domov.

Rjavina - Pogled z vrha proti Triglavu
Pogled z vrha Rjavine proti Triglavu

Rjavina – hvala, ker si me sprejela.

Video prehojene poti. V kravji dolini je tehnika zatajila…

Dodaj odgovor