Za nedeljo 7.3. je bila napoved prekrasna. Če hočemo ujeti še kaj snega na južni strani krnskega pogorja bomo morali pohiteti. Slike, ki so jih objavljali obiskovalci Krna, so namreč dale slutiti, da spomladansko vreme sneg kar hitro pobira. Po visokih temperaturah pred štirinajstimi dnevi, so bile tokrat razmere idealne, saj so mrzla jutra poskrbela za trd sneg v grapah, višje dnevne temperature pa so obetale dobro smuko. Torej gremo – Srednji vrh in Batognica nas že čakata.

Slab začetek [Dober konec]

Ko je budilka ob 4h začela zvoniti, je bilo težko vstati, vendar se je za take dneve vredno potruditi. Težave so se začele z jutranjo kavo. Po odvijanju pokrova je namreč postalo jasno, da je vsebina posode za kavo prazna. Dober dan se začne z dobro kavo – vsaj v mojem primeru. Kaj sedaj? Kolegu sem poslal sms naj pristavi in dvajset minut pred peto sva pri njemu že srkala črno razvado.

Ob 5h so se zbrali še ostali in po prazni cesti smo jo mahnili proti Tolminu in po stari cesti proti Kobaridu ter po zaviti cesti skozi Vrsno do vasi krn in planine Kuhinja, kjer smo parkirali.

Parkirišče je bilo prazno. Razumljivo, saj turni smučarji od doma raje odrinejo kakšno uro kasneje, saj so razmere za smuko čez dan, ko se sneg nekoliko omehča ugodnejše. Pričakoval bi več pohodnikov na Krn, ampak vseeno še vedno velja policijska ura, zato vsi ne upajo tvegati.

Srednji vrh – Desna grapa

Ko so bili nahrbtniki obloženi s smučkami in cepini, smo jo po poti mahnili proti planini Kašina in Leskovca. Od tam smo zavili levo proti grapam, ki vodijo na Srednji vrh. Snežna odeja se je začela nekaj nad planino Leskova, kjer smo v vse bolj strm teren grizli po ostankih plazov.

Po približno 1h hoje je strmina toliko narasla, da zaradi trdega snega nismo več tvegali hoje v pancarjih, ampak smo si nadeli dereze. Prvi skok v desni grapi je bil kopen, zato smo naredili obvoz levo, kjer je bil teren pod snegom. Na izrazitem sedelcu smo prečili po kopnih travah mimo leve grape do desnega kraka. Od tu naprej je bila grapa odlično zalita.

Vzpon po grapi na Srednji vrh

Razmere so bile super in smo precej hitro napredovali. Po dveh urah in pol smo že stali na vrhu grape in uživali v soncu in brezvetrju. Po petih minutah pavze smo se naužili razgledov in se nadihali. Krenili smo levo. Naš cilj je bil Vrh nad peski, ampak zaradi popoldanskih obveznosti bo moral počakati. Torej Batognica.

Uživanje v razgledih in počasi proti Batognici

Vreme je bilo res idealno. Zato se nismo mogli naužiti razgledov, ki so segali po vseh okoliških vrhovih. Mangart, Jalovec, Rodica – Vse je bilo kot na dlani.

Nadeli smo si smuči, saj bodo nahrbtniki lažji, če jih snamemo. Nadaljevali smo po grebenu do sedla in nato levo proti Batognici. Še vedno smo pogledovali tudi proti Vrhu nad peski in prekrasen spust proti Krnskim jezerom – morda kdaj drugič. Srečali nismo nikogar, videla pa se je smučina, ki jo je nekdo narisal ob spustu po Lužnici, kamor smo bili tudi sami namenjeni.

Batognica nas je pričakala v brezvetrju. Mestoma je bilo nekoliko poledenelo, tako, da previdnost ni bila odveč. Na vrhu smo uživali kar nekaj časa. Sonce je sijalo na polno, tako da nam za vitamin D ni bilo potrebno skrbeti.

Video – Miran Vehar

Spust

Batognica, ki nas je je tokrat res nagradila z veličastnimi razgledi in popolnem brezvetrju je ostala za nami. Spustili smo se iz sedla in nato navzdol po Lužnici. Držali smo se pobočja čisto pod Škofičem, da smo se izognili vzponu na sedlo po Maselnikom.

Razmere so bile super, čeprav so bile verjetno kakšni dve uri kasneje še boljše. Povzpeli smo se še na Maselnik in se spustili nazaj proti planini Leskovca. Razmere v zadnjem delu so bile povsem nekaj drugega. Bilo je zelo trdo in poledenelo. Na nekaterih mestih smo se drsali po robnikih, saj bi bil spust tvegan. Na planini Leskova smo si smuči zopet poveznili na nahrbtnike in jo peš mahnili do planine Kuhinja.

Prekrasen dan, prekrasno vreme. Batognica, nisi nas razočarala. Vrh nad peski in smučanje proti Krnskim jezerom pa bo počakalo do naslednjič.