Mala Mojstrovka je tudi pozimi zelo obiskana gora, ki se s svojimi 2332 m nadmorske višine bohoti nad prelazom Vršič. Prav zaradi ceste, ki se povzpne dobrih 1600 m nad morjem, je potrebno premagati manj kot 1000 višincev, da se povzpnemo na vrh te prelepe gre. Predvsem poleti je zelo oblegana, saj nanjo pelje nezahtevna pot z južne strani, po severni strani pa je speljana zavarovana plezalna Hanzova pot.

Tudi pozimi se na vrh večina povzpne po letni poti, nekateri pa izberejo katero izmed grap. Butinarjeva in Pripravniška sta nekoliko krajši grapi, ki pa sta letos precej kopni. Naša izbira je bila Župančičeva grapa in odločitev je bila pravilna.

Tudi mi smo imeli to srečo, da smo se lahko pripeljali na vrh prelaza, saj letošnja zima kar precej skopari s snegom in je cesta na Vršič kopna. Par dni pred našim obiskom je vendarle zapadlo nekaj snega, ki je vzpon popestril, saj je zakril sledi prejšnjih obiskovalcev in naravo naredil bolj zimsko.

Mala mojstrovka in Župančičeva grapa

Parkirali smo okoli 7h zjutraj in glede na vremensko napoved ter praznik (Prešernov dan), smo pričakovali precej več avtomobilov. Razen dveh turnih smučarjev smo vstop pričeli sami. Kar hitro smo si nadeli dereze in v roke vzeli cepine, saj je bila podlaga zelo mešana. Od napihanega novega snega, do nekaj pršiča, ki je prekrival trdo podlago in na nekaterih mestih povsem spihana trda podlaga. Bilo je precej hladno. Termometer je kazal -8°C.

Napredovali smo hitro in kmalu vstopili v grapo. Potegnili smo svojo “špuro”, saj stopinj predhodnih obiskovalcev ni bilo videti. Na sredini grape je lažji skok, ki ni zalit, vendar ne predstavlja večjih težav. Na vrhu grape nas pričaka veličastna opast.

Naredimo kratek postanek in se povzpnemo čez – vsaj zame – najtežji del. Predeli pod vrhom se zelo poledeneli in snega ni veliko, tako, da je potrebno nekaj mešanega plezanja po skalah. Sam tudi nisem prevelik ljubitelj prečnic, ki sta v tem delu kar dve in je potrebna velika previdnost.

Ko premagamo še ta del, smo hitro na vrhu. Poleg nas je na vrhu samo še ena obiskovalka. Mala Mojstrovka na Slovenski kulturni praznik in z božanskim vremenom je samo naša. Tega res nismo pričakovali. Prav dolgo se nismo zadrževali, saj smo se odločili, da se povzpnemo še na Veliko Mojstrovko.

Velika Mojstrovka je sosednja gora, ki je visoka 2366 m. Ko jo gledaš z Male Mojstrovke, se zdi kot na dlani. V poletnem času ima veliko manj obiska kot Mala Mojstrovka, saj nanjo vodi samo neoznačena pot, pa tudi precej je drobirja in melišča na poti. Pozimi pa se marsikdo odloči, da se po mali, povzpne še na Veliko Mojstrovko.

Velika Mojstrovka

Z Male mojstrovke se najprej spustimo za nekaj 10 višinskih metrov. Stopinj ni, saj jih je zadnje sneženje in veter zabrisalo. Nekoliko na pamet smo se začeli vzpenjati proti vrhu, vendar smo morali kmalu obrniti, saj smo šli preveč v desno.

V drugem poizkusu smo začeli bolj levo in tokrat je bila smer prava. Je pa bili potrebno kar precej gaziti, saj se je udiralo do kolen. Kmalu je bila osvojena tudi Velika mojstrovka. Na vrhu smo uživali v veličastnih razgledih na Prisank, Jalovec, Mangart, Martuljško skupino. Vreme je bilo res popolno. Vzpon v lepšem vremenu bi si težko zaželeli. Tudi Velika Mojstrovka je bila povsem naša, saj na njej ni bilo nikogar.

Sestop na Vršič

Tudi sestop ni potekal brez zapletov, saj smo imeli nekaj orientacijskih težav. V prvem poizkusu smo prišli nad skalne skoke in smo se morali nekoliko dvigniti ter sestopati bolj desno. Ja, če ni predhodnikov in nikogar, da bi pokazal pravo pot, potem ni tako enostavno.

Kmalu smo prišli na letno pot, ki vodi na Malo mojstrovko. Kazalec na uri je kazal nekaj čez 10h in obiska je bilo sedaj že kar precej. Očitno se nekateri v gore odpravljajo precej pozno. Mala in Velika Mojstrovka – nista nas razočarali. Analizo ture smo opravili v Erjavčevi koči 🙂